Ko sem bila še otrok se spomnim kako je nono ograjeval ograde okrog krav z bodečo žico in nemalokrat se je zgodilo, da je katera od krav popraskala, sploh ko so se kaj prerivale v bližini ograje. Spominjam se celo, ko se je v žice ujela kakšna srna ali lisica. Prizori niso bili lepi za videti. In ko je na tržišče prišel električni pastir so bili moji občutki mešani, saj nisem vedela kako bo to za živali. Predstavljala sem si, da jih bo električni pastir stresel vsakič, ko se mu bodo preveč približale in da jih bo to zelo bolelo.
Ko sta nono in oče pričela z odstranjevanjem bodeče žice in začela z nameščanjem drata po katerem bo tekel električni tok, se spomnim da sem ju prosila naj tega ne počneta, saj bo krave bolelo. Ata mi je pojasnil, da je električni pastir veliko bolj prijazen don živeli kot bodeča žica ampak tega nisem sprejela tako zlahka. Dodal je še, da živali niso neumne in bodo, ko jih bo enkrat streslo, točno vedele kaj sledi.
Ko je bila prva ograda narejena je skoznjo stekel tok in vsi skupaj smo suho travo poskušali kakšno moč ima električni pastir. Suha bilko si prislonil na drat in bližje kot si postavil prst bolj si čutil električni impulz. Mimo je prišel malo čuden stric iz vasi in kar prijel drat ter pustil, da je tok tekel skozi njega. Takrat sem realizirali v mojih malih otroških možganih, da električni pastir ni tako nevaren in nobena žival zato ne bo umrla. Kaj kmalu smo se vsi prepričali, da je vsaka krava samo enkrat odskočila nato pa se ni več približala dratu, tudi če električni pastir sploh ni bil vklopljen.
Vsem nam se je tudi kasneje večkrat zgodilo, da nas je stresel električni pastir, mojo sestro celo v osmem mesecu nosečnosti. Ampak vsekakor ni povzročal nobene škode, ne živalim in ne ljudem, kvečjemu veliko manj prask na kravah. …
