To vprašanje sem si postavila, ko so mi povedali, da bom potrebovala slušni aparat. Sama priznam, da sem se že nekaj časa zavedala, da slabo slišim, vendar še nikoli nisem pomislila na aparat. Nekako sem lahko funkcionirala tako. Včasih sem morala koga prositi naj ponovi, kaj je povedal, to pa je bilo tudi vse. Potem pa je prišlo leto, ko se mi je sluh še bolj poslabšal. Takrat sem se zavedala, da bom mogla obiskati zdravnika in da bom po vsej verjetnosti dobila aparat. Moram priznati, da me je to kar precej skrbelo. Kako bom lahko nosila slušni aparat, brez da bi me motil. Enostavno sem videla, da me bo zaradi njega bolela glava.
Ko sem šla preverit svoj sluh in so mi povedali, da bom morala imeti aparat, sem bila prestrašena in jezna. Res ga nisem želela. Potem nisem imela izbire in sem ga naročila. Tisti dan, ko sem morala po slušni aparat, sem bila precej nervozna. Ko so mi namestili aparat in vse preverili, sem lahko šla domov. Ko sem šla domov, sem ga že imela na ušesu. Moram priznati, da sem lepo slišala, a je to bilo zame vse novo. To so bili novi zvoki in morala sem se navaditi. Ker sem šla na avtobus, so me zvoki preveč motili in zato sem si ga dala dol.
Doma pa sem si vzela čas zanj in se umirila. Tako je moralo miniti kar nekaj dni, da sem se ga navadila. Sedaj je že kar nekaj časa preteklo, odkar imam slušni aparat in lahko rečem samo to, da si življenja brez njega ne predstavljam. Tako zelo sem se ga navadila. Sedaj nanj pozabim in sloh ne vem, da ga imam. Danes sem ena izmed tistih, ki reče, da še dobro, da takšne stvari obstajajo, ker tako lahko še danes slišim. …