Že dolgo sem komaj čakala, da bom dobila vnuka in ta želja se mi je uresničila prav v letu, ko sem končala svojo dolgoletno službo in šla v penzijo. Tako sem imela veliko časa, da ga preživim z vnukom. Moja hčerka je kar hitro začela z delom, tako sta me oba prosila za varstvo, kar je bilo meni nekaj najlepšega, da bom lahko čuvala svojega malega zlatega vnuka.
Tako so mi ga vsako jutro pripeljali domov k meni in šli v službo. Najina jutra so bila tradicionalna. Ker sem vedela, da pride vnuk, sem že prej pojedla zajtrk in spila kavo, da sem se mu takoj lahko posvetila. Vedno me je bil zelo vesel. Ta njegov jutranji nasmešek, me je spravil vedno v dobro voljo. Na začetku sva se igrala, učila, pogledala kakšno risanko in potem šla ven na večurni sprehod.
Vedno, ko je bilo lepo vreme, sva se dolgo sprehajala. S seboj sem vedno imela malico in odejo, tako sem se ustavila na lepem kraju, da sva v miru pojedla. Včasih sem si privoščila v kavarni kavico s smetano, ki jo je imel rad tudi vnuk. Prav uživala sem v teh dnevih, nikoli in res prav nikoli nisem bila slabe volje in vedno sem uživala z njim.
Pogosto sem srečala babice, ki so čuvale svoje vnuke in zraven jamrale, kako jim je težko. Tega sveta nisem jaz poznala, jaz sem bila drugačna, zato se niti nisem hotela družiti z njimi, ker so bile zame preveč negativne. Mene vnuk čisto nič ne utrudi, jaz uživam z njim, vsaka minuta z njim mi je bila dragocena in ko je šel domov, sem komaj čakala jutro, da spet pride in da greva na najin sprehod.