Že dolgo nisem igrala igre na srečo in morda bi lahko danes, ko grem na pošto, kupila kakšno srečko. Imela sem namreč obvezen obisk pošte, da uredim cel kup nekih stvari in res me je mikalo, da bi kaj takega naredila. Včasih, sem zelo pogosto igrala loto, potem sem se pa naveličala, ker nisem vedela več, kako naj izbiram kombinacije. Ena možnost je bila sicer, da bi vedno igrala z eno, ampak nisem vedela, na katero naj stavim. To, da kupim srečko, sem in tja, se mi je zdela bolj smiselna poteza. Čeprav tudi takšne igre na srečo nisem že ar nekaj časa igrala. Lahko bi jo res danes.
Ko sem prišla na pošto in urejala goro stvari, sem bila ravno na tistem okencu, ki je bilo najbolj založeno s srečkami. Ves čas sem razmišljala, ali bi kupila srečko ali ne. Na koncu sem kupila tri srečke, da imam več možnosti za dobitek. Odločila sem se, da bom nadaljevala igre na srečo kar doma iz kavča. S tremi srečkami in brez pisem ter pakov sem se odpravila domov. Še prej sem šla pa še na bencinsko po sladoled, ker mi ga je zmanjkalo doma. Kdo pa igra igre na srečo brez sladoleda poleti? Jaz zagotovo ne.
Ko sem prišla domov, sem najprej podrgnila srečke, da me vseeno lahko potem čaka sladoled za nagrado, če nič ne dobim. Ampak ko sem podrgnila tretjo srečko, sem videla, da sem dobila sto evrov. Tako sem bila vesela kot že dolgo ne. Skoraj sem pozabila, da me v hladilniku čaka sladoled. Se bolj sem bila sedaj vesela, da imam še to doma. Takoj sem šla ponj in odšla z veliko porcijo naravnost na balkon. Razmišljala sem, kaj bi si privoščila sedaj za teh sto evrov. Očitno je bil to res močan šesti čut, da moram danes igrati igre na srečo, ker sem imela res srečo. …